0, 22.11.2018 12:33

Novembrski izlet članov Društva upokojencev Cerkno

Društvo upokojencev Cerkno je 15. novembra 2018 organiziralo še zadnji izlet v letu 2018. Skupina članov, ki skrbi za izlete društva, se je v letošnjem letu dodobra potrudila in vsak mesec izvedla načrtovani izlet. Precej dela zahteva taka organizacija, nemalokrat je treba dvigniti slušalko, poiskati ustrezne odgovorne ljudi, skleniti dogovor, se pogajati o ceni in ne nazadnje ta skupina vodi izlet od vstopa v avtobus do izstopa na končnem povratku. Odgovornost, ki jo skupina organizatorjev prevzame, si prav gotovo zasluži več kot le zahvalo za vsa srečanja in druženja ob spoznavanju domačih krajev in njih znamenitosti, kot tudi tujine.
Tokrat nas je organizator popeljal v LUKO KOPER, nato v primorsko vinsko klet VINA KOPER, kasneje smo se zapeljali še v Marezige na ogled prve slovenske vinske fontane in obisk domačije pridelovalca refoška in olivnega olja, naše potepanje pa smo zaključili na večerji v gostilni KARJOLA v Marezigah.
Po Luki Koper, nad veličino katere smo bili več kot presenečeni, nas je vodil vodič g. Branko, nekdaj zaposleni v luki in seveda med tistimi, ki so jo zgradili. Njegov žar pripovedovanja nas je onemele ponesel s seboj. Z neverjetnim poznavanjem slehernega kotička luke, slehernega dogajanja v njej, protokolov natovarjanja, raztovarjanja, sprejema ladij in vsega, kar se v luki sploh lahko dogaja, nas je popeljal s seboj v do zdaj nam nepoznani svet. Njegova pripadnost in lojalnost sta bili tako močno zaznani, da se je človek nehote vrnil v čas, ko so bili delodajalci in zaposleni tako zelo povezani, da se nič ni zdelo nemogoče, da noben cilj ni mogel ostati samo cilj, vse je postalo z združenimi močmi in voljo do dela dosežena realnost. Tudi Luko Koper so zgradili pred šestdesetimi leti delavci sami in v njej je 6. decembra 1958 pristala prva slovenska ladja »Gorica« in tudi zato je Luka Koper last »slovenskega človeka, slovenskega delavca«. Luka Koper je najčistejša luka v svetu (Port of Port) in ima nekje okoli 14 certifikatov o poslovni odličnosti z vseh možnih področij delovanja. Številke, s katerimi je vodič g. Branko postregel vsem prisotnim, so nas pustile dejansko brez diha in odprtih ust, saj so nam vsem bile nepredstavljive, kot je bilo tako od blizu nepredstavljivo tudi vse ostalo (številke o terminalih, preloženem tovoru, številu terminalov, ki jih ni malo...). Prepolni nečesa, v kar nas je potegnil žar in ponos pripovedovalca, smo se še dolgo po slovesu od vodiča pogovarjali v avtobusu o doživetju v Luki Koper in marsikdo izmed nas je dojel neko neizrečeno sporočilo objekta o njegovi vlogi v naši državi in o tem, da se imamo o čem pogovarjati kot o »slovenskem«, zato je tudi njihov slogan dobil v očeh in srcu marsikoga obogaten pomen. Najbrž tudi od nas nihče ne bo pozabil besed, ki so zapisane in hranjene nekje v luški upravi in so bile Luki Koper izrečene s strani takratnega predsednika države ob njegovem obisku: »Nije Hamburg, ali bit če!«
In s tako napolnjenimi baterijami novih spoznanj o nečem lepem pri nas, v naši mali domovini, smo se podali v vinsko klet VINA KOPER, kjer je bilo v času od 1947 – 1953 obdobje svobodnega tržaškega ozemlja, zona B, kjer smo se znova lahko čudili delu pridnih rok ljudi, ki obdelujejo 1800 ha vinogradov (Vina Koper 580 ha, od tega ima Debeli Rtič 66.000 vinogradov) in pridelajo 7 mio litrov vina letno. Trta je v Istri od nekdaj bogato rodila in z vinom se je svoj čas Benečanom izkazovalo vdanost, si zagotavljalo njihovo zaščito in plačevalo davke.
Kljub temu pa seveda tudi pri tem poslu tihotapstvo (contrabanna) ni izostalo in se je obdržalo do 19. Stoletja. Koprska vinska klet, ki je bila zgrajena kot kamnita klet, ni bila nikoli opredeljena kot »zadruga«, vedno je bilo podjetje s svojo proizvodnjo, kvaliteta vina pa je pravzaprav neposredna kvaliteta grozdja.
»Plemenita vina so na področju Slovenske Istre cenili že v 17. Stoletju, ko so zaradi izbranega okusa refošk poimenovali kraljevsko vino. Skrb za plemenitost naših vin danes začenjamo že v vinogradu, kjer poteka sonaravna pridelava. Trte pazljivo spremljamo skozi vsa obdobja rasti, jim namenjamo več počitka in manj intenzivno pridelavo kot v preteklosti. Pridelek je zato manjši, a po svojih lastnostih dragocenejši.« (zapis v sprejemnici Vina Koper)
Degustacija vina je vse udeležence izleta prijetno presenetila tudi zaradi same gospe, ki je pripravila sprejem, vodenje po kleti in degustacijo z veliko mero posluha za zanimivo pripovedovanje in pritegnitev k poslušanju, pa seveda z empatijo do sočloveka. Ko je začela s predstavitvijo posameznega vrhunskega vina (predstavila je Malvazijo letnik 2017, ter Schardonay in Refošk istega letnika), je najprej pojasnila, da se vsa vina okuša z očmi (barva), z nosom (vonj), z usti (okus) in z ušesi (zven kozarca ob nazdravljanju). Vinsko klet Vina Koper so udeleženci izleta zapustili dobro razpoloženi in pripravljeni na nova spoznanja v Marezigah, pri fontani vina, ki jo je odkril sam koprski župan Boris Popovič, še prej pa so nas pogostili na domačiji, kjer smo se pomenkovali v sproščenem pogovoru o vinu, o pridelavi in okusih oljčnega olja, o življenju v tem kraju in še z drugačnimi očmi spoznavali lepote Slovenske Istre in samih Marezig.
Takole pa na spletni strani pozdravijo obiskovalce prve slovenske vinske fontane:
»Spoštovani!
10 kilometrov od Kopra, malce v hrib nad Vanganelsko dolino, vas vinska cesta pripelje v Marezige, dolgo obcestno vas, kraljico dežele refoška in trdnjavo slovenstva v Istri. Na vrhu slemena se razpre osupljiv razgled na prestolnico slovenske Istre, na njen okoliš z modro širjavo in razbrazdanimi alpskimi vrhovi vred. Vedute, ki bi lepše objela Koper z okolico, preprosto ni. Prav tu smo postavili paviljon, svetišče vina, ki mu v svetu ni para,prvo vinsko fontano v Sloveniji. V upanju, da nas boste obiskali, vam pošiljamo našo ponudbo, ki jo seveda v skladu z vašimi željami lahko tudi prilagodimo.«
Ni bilo potrebnega nobenega prilagajanja, bilo je naravnost fantastično. Videti resnično vso prestolnico slovenske Istre je bilo nepozabno, kot tudi biti v kraju resničnega slovenstva v Istri in biti vsaj za hipec del nečesa, o čemer zgodovina nikoli ne bo umolknila in kar so sprejeli tudi vsi rodovi po njej in danes in kar bo preneseno jutrišnjim rodovom. Udeleženci so nemo stali ob robu fontane in namenili, vsak v sebi, tiho občudovanje lepotam našega Primorja v vseh možnih časih, zavedajoč se te neizmerno velike majhnosti in majhne veličine vsega, kar je bilo doživetega, kar doživljamo in za kar si želimo samo spoštovanje in negovanja tradicije.
Nasproti fontane smo si nato potešili lakoto po celodnevnem »vandranju« in po tolikih novih spoznanjih; sede smo nekako popredalčkali vse videno, slišano in podoživljali preživeti dan. Koliko let človek hodi po svojih okoljih, po svojih znanih poteh in koliko časa je potrebnega, da spozna, kako lepa in bogata je v resnici njegova majhna domovina, kako pridni in delavni so njeni zavedni Slovenci, koliko vsega imamo in da to res ni tisto, kar naj bi razdajali vsakemu, ki spozna te naše lepote in dobrote. In v vse to nas je s pravim izborom glasbe popeljalo tudi mlado dekle, ki nas je spremljalo pri večerji z glasbenimi zvoki naših domačih priznanih ansamblov, tudi »Golica« ni manjkala, ker pa smo cel dan imeli prečudovit pogled na morske valove, je bil del njenega izbranega repertoarja namenjen tudi morju in ljubezni do domovine. In z ljubeznijo do domovine in njenih ljudi se bomo veselili naslednje sezone naših izletov.
Zapisala:
Marija Lapanja